Ferate v Sloveniji in bližnji okolici

Hočemo ali nočemo (najbrž bolj slednje), epidemija koronavirusa je še vedno v Sloveniji in z njo smo tu tudi mi, naši pohodni čevlji, varovalni pasovi in samovarovalni kompleti. Lahko se tolažimo izključno s tem, da je v visokogorju trenutno še veliko snega in so zato obiski možni izključno s polno zimsko opremo. A to ne pomeni, da ne obstajajo druge, nižjeležeče opcije, ki ponujajo super feratarske izzive!

Točno z upanjem na take izzive sem pričakal april. A april nas je seveda vse “presenetil” z aprilskim vremenom. Pa je šla oprema za ferate nazaj v omaro. A če ne grem na ferate, si jih lahko vsaj splaniram, ne? In tako sem zopet prelistal biblijo slovenskih ferat in zavarovanih poti “Zavarovane plezalne poti” od Andreja Mašera in pogooglal, kakšne so opcije na Hrvaškem, v Bosni, bližnji Avstriji in bližnji Italiji (Madžarske iz geografskih razlogov nisem niti pogledal). Hitro sem ugotovil, da zemljevida, kjer bi bile prikazane vse ferate in zavarovane poti v naši bližnji okolici in bi mi lahko pomagal pri planiranju domačega ali čezmejnega feratarskega izleta ali dopusta, enostavno ni. So sicer neki borni opisi in dva zemljevida s parimi označenimi točkami, ampak to ni to.

Ja če takega zemljevida ni, si ga bom pa ustvaril sam! In sem tudi ga:

Zemljevid ferat in zavarovanih poti v Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH in bližnjih pokrajinah Avstrije in Italije.

Vsaka točka je definirana kot:
- Ferata: športna pot, ki je od začetka do konca zavarovana z jeklenicami in opremljena z drugimi pomagali, ki omogočajo varovanje na celotni poti.
- Zavarovana (planinska) pot: pot, ki je zavarovana na mestih, kjer je to potrebno za lažje in varnejše napredovanje.

Zaprte poti so označene s klicajem, odprte s karabinom.

Težavnosti so označene z barvami:
A - rumena
A/B - rjava
B - zelena
B/C - turkizna
C - modra
C/D - vijola
D - oranžna
D/E - rdeča
E - oker

Za vse komentarje ali popravke pišite na cesnik.jure@gmail.com in mi sporočite, kaj bi popravili in zakaj. Bom poskusil smiselno upoštevati.

Zemljevid je nastal preko prvomajskih praznikov in je zahteval kar nekaj brskanja in urejanja z moje strani, da je sedaj uporabniku prijazen in pripravljen na splošno uporabo. Definitivno nisem tako izkušen gornik, da bi zemljevid nastal na podlagi mojih izkušenj, zato za več informacij glej poglavje o virih.

Ne bom dodatno dolgovezil, saj je glavna poanta te objave zgoraj, rad pa bi vseeno izpostavil še nekaj zadev glede zemljevida in točk na njem:

• Ime točke označuje: IME CILJA – KATEGORIJA IN IME POTI – TEŽAVNOST
• Vsaka točka ima povezavo do strani z opisom (zemljevidom, skico), zato dodatnih opisov na točkah ni.
• Pri veliki večini je označen cilj ferate ali poti in ne njeno izhodišče. V primerih, kjer se več poti konča na istem ali podobnem cilju, so točke razporejene glede na potek poti oz. pristop ali izhodišče ture, zato so lokacije bolj informativne narave.
• Težavnosti so povzete po literaturi ali po opisih v povezavah. Kjer sem našel več različnih ocen, sem vedno vključil višjo oceno, da smo na varni strani.
• Če so poti uradno zaprte, so na zemljevidu označene kot zaprte. Me ne zanima, če ste jo vi prejšnji vikend “brez problemov dali čez” in da “ziheraši vedno samo nekaj paničarimo”. Pot je zaprta z razlogom, če pa vi ocenjujete, da ste jo sposobni preplezati, vas ustavit itak ne morem. Upam samo, da ne boste dodatna črtica v letos že konkretno visokih številkah GRZS-ja.

Vsekakor moram izpostaviti, da še tako dobri opisi, opozorila, slike, zemljevidi in skice ne nadomestijo dobre psihofizične pripravljenosti, primerne opreme in predvsem treznega premisleka o smiselnosti hoje v hribe ali gore, ki vključuje trenutno vreme, vaše počutje in potrebno opremo. Gora bo naslednje leto še vedno tam in vedno se lahko kasneje vrnete nazaj in osvojite njen vrh. Sam sem se že večkrat na sredi poti obrnil in te odločitve kasneje nisem nikoli obžaloval.

Glede virov

Največji vir in tudi izvor ideje je predstavljala do sedaj popolnoma razprodana 4. izdaja “Zavarovane plezalne poti”. Še pred enim mescem nisi na bolhi našel niti ene rabljene verzije, kaj šele nove v knjigarni, začetek maja pa je Sidarta izdala 5. izdajo, ki je na voljo na njihovi spletni trgovini in najbrž v vseh boljše založenih knjigarnah in trgovinah s plezalno in gorniško opremo. Kljub zemljevidu in opisom na linkih, še vedno toplo priporočam, da jo kupite, ker je knjiga res dobro napisana in vas bo še bolj motivirala, da se odpravite kam na ferato:

^{Vir: https://sidarta.si/izdelek/zavarovane-plezalne-poti-ferate/}

Poleg tega glavnega vira sem uporabljal predvsem:

• https://www.hribi.net/ – za opise slovenskih poti
• https://www.bergsteigen.com/touren/klettersteig/ – za opise avstrijskih in italijanskih poti
• https://stanje-poti.pzs.si/ – za pregled zaprtih planinskih poti v Sloveniji

Osebno moram reči, da se mi način predstavitve na bergsteigen.com zdi izjemno uporaben (zemljevid, skice ferat s sektorji in GPS sledi), njihovi podatki pa so zanesljivi. Stran hribi.net je neverjetna zakladnica večinoma dobrih opisov poti. PZS stran pa daje ažurne in KLJUČNE informacije, da se ne spravimo v nevarnost po nepotrebnem. Vsekakor se dajte informirat na čim več različnih mestih, preden se podate v ferate, in poskrbite, da imate res vso potrebno opremo s seboj (pohodniško in varovalno). Če se s feratami še niste nikoli srečali, poskrbite naprej za svoje znanje v začetniških tečajih ali pa najamite gorskega vodnika. V Sloveniji imamo vrhunske.

Glede kategorizacije

Po dopisu od GRS Kranjska Gora (hvala vam za čas in skrb) moram izpostaviti temo kategorizacije planinskih poti in ferat. V Sloveniji po dogovoru PZS (https://www.pzs.si/novice.php?pid=10730) poznamo samo lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti. Te so označene, za njihovo opreljenost in prehodnost pa skrbi PZS s svojimi lokalnimi društvi. Ferate ne spadajo pod okrilje PZS in s tega vidika tudi ne skrbi za njihovo vzdrževanje.

Vsaka točka je tako definirana kot:

• Ferata: športna pot, ki je od začetka do konca zavarovana z jeklenicami in opremljena z drugimi pomagali, ki omogočajo varovanje na celotni poti od začetka do konca.
• Zavarovana (planinska) pot: pot, ki je zavarovana na mestih, kjer je to potrebno za lažje in varnejše napredovanje.

Na koncu pa res upam, da komu ta zemljevid pomaga in da ga bo s pridom uporabil na svojih potepanjih, saj lahko tako Arieli utemeljim vse tiste večere, preživete pred računalniškim ekranom. V kolikor ga želite deliti dalje, lahko to storite brez moje vednost, bom pa vesel, če linkate povezavo na to stran. 🙂

Varen korak, veliko feratarskih užitov in ostanite radovedni!

Nova fašistična Republika Slovenija

Po dveh letih spet nekaj pišem. Ne zato, ker bi hotel, ampak zato ker enostavno ne morem bit tiho. Že zdaj povem, da ta zapis ne bo vesel, ti ne bo povzdvigoval duha in ne ti ne bo priklical nasmeška na obraz. A upam pa, da ti bo dal za mislit.

Naj začnem z osnovno informacijo, iz katere se je razvil ta zapis. Star sem 29 let in nekaj mescev. Ravno dovolj, da sem teoretično doživel Jugoslavijo, njen razpad, 10-dnevno vojno za osamosvojitev in nato rojstvo mlade samostojne parlamentarne demokratične Republike Slovenije. V praksi pa tega nisem doživel, ker se ne spomnim, kako so me nesli v zaklonišča, ko so zapele sirene, se tudi ne spomnim tistih brezimenih vrednostnih bonov, ki smo jih imeli kot vmesno valuto pred izdajo tolarjev, in še manj se spomnim, kako so bile slovenske sanje dovoljene, kajti jutri je bil nov dan. Mogoče pa mi je vseeno, kot dojenčku, v malih možganih ostala vtisnjena neka podzavestna slika o vseh teh prizorih in dogodkih. Ker danes se v centru Ljubljane nisem moral otresti občutka, da sem take prizore že nekoč videl, slišal, doživel. Ali pa sem enostavno gledal preveč dokumentarnih filmov o 2. svetovni vojni in ponotranjil tiste prizore med leti 1933 in 1945, ko so se ustvarjale nov države, črtale nove meje in ljudstvo delilo kot govedo, ker drugega za naciste, fašiste in komuniste tudi niso bili. Kdo bi vedel.

Naj nadaljujem, ker sem malo zašel z glavne teme. V centru Ljubljane sem se danes okoli 20:00 znašel po naključju, ko hotel po službi s kolesom po Slovenski cesti center samo prečit. Pa sem se ustavil. No ne, lažem, nisem se sam ustavil. Ustavili so me. Če me ne bi ustavili, bi me pa ustavila jeklena ograja. Tako da še dobro, da so me ustavili, preden je bilo zame prepozno, ker roko na srce, nisem nosil čelade. Dejansko ne bi bilo slabo, če bi se tudi oni ustavili in pogledali sami sebe, preden bo prepozno, čeprav nosijo čelade, ščite, jopiče, na kratko, oklepe.

Res je, da zanalašč ne uporabljam besede policisti, ker so oni samo izvršilni organ, ki mu je bilo naročeno varovanje neke ograje in preprečevanje sodržavljanom vstop v ograjeno območje. Fizično so me že ustavili policisti, v resnici pa me je ustavila trenutna koalicija in politiki, ki sedijo na njenih položajih. Policisti so vsem potrpežljivo obrazložili, da je proslava, da se znotraj ograje nahajajo varovane osebe in da lahko vstopijo v varovan krog ograje samo povabljene osebe, da pa tudi ne vedo točno, kje vse ograja poteka. Mi, ki stojimo na drugi strani ograje, nismo vabljeni. Nismo vabljeni na proslavo dneva državnosti Republike Slovenije. Državljani Republike Slovenije nismo vabljeni na proslavo, ki za vse državljane slavi dan, ko se je zedinjena Slovenija osamosvojila in vstopila na lastno pot brez spon zgodovine in ideologije. Razlog? Ker nismo vabljeni, ker nismo izbrani.

Prvič v zgodovini samostojne Republike Slovenije se je zgodilo to, da se je nek javen prostor v tako veliki meri ogradilo, na ograje postavilo zelo množično in krepko opremljeno policijo in preprečilo dostop do velikega dela glavnega mesta Ljubljane lastnim državljanom. Čakaj, na nekaj me to spominja. Ljubljana, nadzor, okupacija, žica… Ah ja, saj res, okupacija in ograditev glavnega mesta Slovenije s strani fašističnega okupatorja med 2. svetovno vojno (za potek glej sliko spodaj). Še sedaj se maja spominjamo časa, ko smo bili Slovenci ograjeni in zaprti s strani okupatorja v lastno mesto. Sedaj je obratno, zaprti smo ven iz lastne države, pa vendar je zelo veliko vzporednic. Imamo ograjo, imamo nadzor, imamo okupacijo in imamo seveda fašiste.

Potek žice okoli Ljubljane, ko je bila Ljubljana zadnjič okupirana in zaprta

Danes tako nismo bili priča proslavi dneva državnosti Republike Slovenije. Bili smo priča proslavi osamosvojitve nove fašistične Republike Slovenije (FRS), ki ga je organizirala Vlada FRS za njene državljane, člane Vlade FRS, in povabljene osebe, nove državljane FRS. Državo v državi, v katero imajo vstop samo izbrani državljani RS, to je državljani FRS, katere meje pa vseeno varuje policija RS, ki jo plačujemo navadni državljani RS, in katera ima ozemlje, čeprav ne mednarodno priznano, v osrčju RS. No, mogoče pa je Orban to ozemlje že priznal, pa tega zgolj ne vemo. Prav tako so državljani FRS istočasno tudi državljani RS in ji, ne boste verjeli, tudi vladajo. Hkrati pa vladajo tudi sami sebi v FRS. Se pravi dvojna vladavina. Pa da ne bo zmede, prilagam prvi zemljevid fašistične Republike Slovenije, ki se nahaja znotraj Republike Slovenije.

Prvi neuraden zemljevid fašistične Republike Slovenije

Obenem svetujem vladi, da ob naslednji zasebni FRS proslavi policistom preda kopije tega zemljevida, da bodo vsaj vedeli, kje je meja, ki jo varujejo, in kam svojih sodržavljanov RS ne smejo spustiti. No mogoče jih bodo pa natisnili še za vojsko, kdo bi vedel.

Prav tako se spodobi dati nekaj osnovnih podatkov o najnovejši samostojni državi na svetu, fašistični Republiki Sloveniji.

Število državljanov: 64 *

Površina: 0,1687 km²

Dolžina meje: 2,02 km

Dosmrtni vladar: Janez Janša

* Šteti so predsednik FRS, ministri FRS, poslanci strank SDS, SMC, Nsi, DeSUS. Seznama ostalih vabljeni izbrancev nimam, pozivam pa vse, da se mi kar se da hitro javijo, da bodo evidence popolne. Itak razumete, fašisti imate radi evidence o ljudeh.

 

Najbrž si mislite, da pretiravam. No mogoče res pretiravam, a dejstvo je, da smo bili državljani RS zaprti iz javnega dela v osrčju lastne države. Vladajoči so uporabili vsa sredstva, da so nam onemogočili skupaj z njimi praznovati dan, ko naj bi se vsi spominjali, kako združeni smo in kako lahko združeni dosežemo vse. Ta korak je sedaj storjen, povratka ni. Vlada sedaj dobro ve, da si to lahko privošči in si bo najbrž v bližnji prihodnosti take ali podobne fašistične prijeme tudi privoščila. Ali so to res ljudje, za katere bi hoteli, da nam vladajo? So to ljudje, ki so vredni našega spoštovanja? Bi se kdo od vas res boril za te ljudi? Bi se oni borili za nas, zate?

Vedno se vprašaj, kdo je tvojega spoštovanja vreden. Stoj s tistimi, ki so dobri do soljudi in ki delajo za dobro vseh nas, tudi če tega nismo vredni in za to ne vemo, ki so tvojega spoštovanja vredni. To so ljudje, s katerimi stoj in se bori za pravice, za katere so se borili ob osamosvojitvi Republike Slovenije. Bori se po svojih zmožnostih, bori se za pravico, bori se za svobodo, bori se proti okupaciji lastne države, bori se za soljudi, bori se konec koncev tudi zase. Kajti če misliš, da si varen v množici ljudi, ki stojijo ob strani in so tiho s sklonjenimi glavami, bi si moral še enkrat dobro pogledat vse tiste dokumentarne filme, ki opisujejo obdobje pred in med 2. svetovno vojno, da vidiš, kaj se je s takimi ljudmi na koncu zgodilo.

 

Navadno zapis zaključim z željo, da ostanete radovedni. Tokrat si to še vedno želim, ampak veliko bolj primerno se mi zdi ta zapis zaključiti z drugo željo.

Smrt fašizmu, svoboda slovenskemu narodu!

Pravljice za odrasle, tiste “ta slabe”

Pravljice imajo magično moč, da nas za trenutek odnesejo iz tega grobega, občasno neizprosnega sveta, v katerem živimo. In s tem ni nič narobe. A obstajajo dobre pravljice in slabe pravljice. Danes bomo govorili o tisti “ta slabih”.

Dassies ali Zakaj se ne morem nehat smejati planinskemu pečinarju

Drage dame in dragi gospodje! Brez posebnega uvoda vam predstavljam žival, ki vam bo ne glede na situacijo polepšala dan in vas nasmejala: Planinski pečinar! 😀

Prižig sveče

Res posebna navada je to. Navada, ki nas opiše bolj kot katerakoli druga. Nas, Slovence, ki luč upanja prižigamo tistim, ki je ne morejo več videti, medtem ko sami ždimo v temi.

In ideja je beseda postala

Opozorilo: Ta zapis vsebuje besede. Besede so nevarne, ideje še bolj. Stopajte pazljivo in na lastno odgovornost. 😉

Beseda je naše najbolj vsestransko orodje in obenem najmočnejše orožje. Beseda ni zgolj zaporedje črk na papirju ali zvokov iz ustne votline. No, v popolnoma fizikalnem pogledu recimo, da je. A če pogledamo besedo beseda bolj podrobno, se pred nami odprejo cele vede, ki jih ljudje preučujejo cela svoja življenja, od jezikoslovja do oblikovanja, psihologije in na koncu tudi (sedaj pričakujem, da bo vsaj vsak tretji bralec zavil z očmi) filozofije. In nič čudnega, da toliko ljudi svoja življenja posveti prav besedi.

Tabula Rasa interneta = Place

Kaj se zgodi, ko pred osebo postavimo ogromno prazno platno, čopič in barve? Večina vas najbrž pomisli, da bi kaj narisali ali počečkali. Mogoče bi nekateri kantico barve enostavno zlili po celem platnu in tako nasprotovali celotni konvenciji slikanja na platno.

Naj živi pust

Obstaja več razlogov, zakaj mi je pust všeč. Maske, pisane barve, smeh in dogajanje v drugače pusto obarvanem svetu zime so zgolj nekateri izmed njih. Zaradi njih mi je pust všeč, a obožujem ga najbolj iz razloga, da je to en dan v letu, ko odpadejo ustaljeni standardi in oklep družbenih norm. Ali pa se vsaj zrahljajo, malo popustijo in dajo človeku dovolj prostora, da zadiha tisto malo svežega zraka in izživi svoje radosti.

Težave generacije Y – 2. del

Na kratko lahko rečemo, da so Ypsiloni generacija z najbolj napihnjeno samopodobo do sedaj, ki je pristala v najbolj nerešljivi situaciji do sedaj in ji ni več pomoči. Če vas je sedaj to spravilo na obrate, mogoče ne bi bilo slabo, da si preberete 1. del tega prispevka, ki se je zaključil z malo bolj omiljeno in obsežno trditvijo: